Točilni pult – podpora zapitemu
Točilni pult ali po domače “šank”, je neke vrste svetinja za alkoholika. Tudi, če ima doma dovolj dobre pijače, alkoholik težko preživi brez “šanka”.
Moja dolgoletna izkušnja dela z alkoholiki, mi je dejstvo mnogokrat potrdila. Zakaj? Alkoholiki so mehke, tople, dobre duše, ki jih je alkohol načel, ranil, odtujil od sebe in domačih.
“Bil je preveč dober, zato ni vzdržal v taki situaciji, s tako ženo ali starši in zato se je zapil” večkrat slišimo reči. Kako to, da se dober in topel možakar zapije pri štiridesetih letih? Kako to, da je iz tako pridnega človeka pri petdesetih nastala razvalina! Kako to, da je pozabil na ženo, otroke in v najlepših letih cele dneve poseda s prijatelji za “šankom”.
Takšna in še mnoga vprašanja se nam postavljajo, ko stopamo v svet alkoholikov.
Alkoholiki so nekoliko drugačni ljudje – danes bi rekli, da so morda “indigo ljudje” ali ljudje, ki so bolj občutljivi, ranljivi, tisti, ki potrebujejo več podpore. Podpora pomeni toplina v odnosih s svojimi najbližjimi. Dobesedno jim je ušlo iz rok tisto, kar najbolj rabijo: varnost, dom. Alkoholik je zapravil varno klimo doma in poiskal nadomestek pri šanku med prijatelji. To, da je vsega kriva žena, starši, služba, družba so jalovi izgovori in opravičila.
Sozakonec in/ali svojci – podporna mreža zdravljencu
Zakonec / partner je ponavadi tista oseba, ki najbolj čuti pogubne posledice odvisnosti od alkohola. Večkrat dobesedno oropan čustvenega in duhovnega življenja postane še nujna (največkrat tudi edina) podpora, rešilna bilka, za katero se bo alkoholik zgrabil v prvi fazi reševanja sebe. Običajno žena in posredno tudi otroci, prijatelji ali starši lahko zasvojencu vrnejo dom. Moja izkušnja dela z alkoholiki je tudi ta, da je pri svojcih kljub telesnemu in psihičnemu nasilju, še ostalo “tleče” stanje ljubezni do zapitega in, da so se pripravljeni podati na to trnovo in negotovo pot, kjer bodo morali spreminjati tudi sebe.
Skoraj ne poznam alkoholika, ki bi se odvisnosti rešil sam, tudi če gre za samsko osebo ali brezdomca. Poleg matične skupnosti zdravljencev, si morajo le-ti najti še nekoga, s katerim bodo gradili dom ali kot danes radi strokovno rečemo: varno klimo.
Vsekakor pa brez spremembe odnosa do alkohola v družini in družbi (medijih, lokalnih skupnostih, društvih, pevskih zborih, delovnih kolektivih, množičnih prireditvah.) ne bo šlo.
Strokovna pomoč – podpora in zgled terapevta na novi poti
Nisem pristaš tistih strogih (nasilnih) šol terapije ali modernih terapij, ki zagovarjajo metodo kaznovanja, osamitve ali ignoriranja alkoholika. Alkoholizem – in iz njega izhajajoče nasilje je dejstvo in prepričan sem, da smo ga sposobni evangeljsko in tudi strokovno reševati. Najprej mora alkoholik priti do spoznanja, da mora nekaj spremeniti sam pri sebi.
Nato alkoholik in svojci rabijo nekoga – terapevta, ki bo pomagal alkoholiku na novo pot, družinskim članom pa celiti rane (sprava in odpuščanje). Terapevt ni čarobna paličica, ki bi mimogrede spremenil alkoholika v novega človeka in pozdravil rane njegovim bližnjim. Pravi terapevt je človek z velikim TI, kot zagovornik in zaupnik; je v službi človeka v stiski in mu želi preko notranjega dialoga vrniti človeško dostojanstvo.
Terapevt je v službi najbližjih, ki se podajajo v šolo učenja LJUBEZNI. Terapevt ne gradi doma ali varne klime, to je naloga zdravljenca in svojcev. Zato terapevt alkoholika ali svojcev ne veže nase, ker bi s tem uničil tleče stenje ljubezni in nehal biti terapevt.
Terapevt je tudi osebno zgled abstinence in poštenega življenja ter človekove notranje urejenosti. Igra vlogo učitelja; je pa tudi učenec v odnosih, ki se rojevajo v skupini z zdravljencem in svojci.
Najdaljša je pot, ki te pripelje najbliže k sebi pravi znani rek. In tam se lahko začnejo spremembe. Začnimo torej pri sebi.
Zapisal: Imre Jerebic, dipl. soc. del