Zgodba: Očetov alkoholizem
Oče je pil…pa na skrivaj, pa javno, pa….vsak izgovor je bil dober. Bolel ga je zob, je nujno rabil malo »šnopsa! …pa je bil prehlajen in je popil steklenico ruma, ki je bila namenjena v čaj … Sovražila sem ga! Stara sem bila 15 let in nisem nikoli vedela, kdaj se bo na kavču zbudil in začel težiti vsem okoli, sosedom, skratka…komurkoli! Pa pustimo to. Pogosto sem si želela, molila, da naj že umre…da bo mir! Da naj že enkrat popije pol litra preveč..predstavljala sem si, kako bo potem končno mir!
In je umrl! Bilo je pred 13 leti, stara sem bila 18 let. Popil je dve steklenici vina (zvečer), odšel spat, se zjutraj zbudil, in se obesil!
Dolga leta sem si očitala, da ni mogoče odšel zaradi mene? Koliko let me je to priganjalo, kolikokrat spravilo v jok. Po eni strani sem se ga znebila, po drugi strani sem in še vedno žalujem za njim! Sedaj že z otroci hodim na njegov grob in jim govorim, kako je bil ata OK, kako je bil faca. Ne vem, komu najbolj lažem. Sebi, njim….
Ampak še vedno je bil konec koncev moj ati, ki mi je kupil bombone, ko sem bila mala punca in ki je šel z menoj v živalski vrt….pozabljeno je sekiranje, tepenje…(pozabljeno ne, zgolj oproščeno), pozabljeno je vpitje, živciranje….po drugi strani sem pa malce srečna, da ga ni več in mi ne greni več življenja….Začaran krog? To razumemo le mi….otroci alkoholikov! To je drugim ljudem nedojemljivo.
Tina
Zgodba: Zgodba se ponavlja….
V kratkem bo šest let od smrti mojega očeta, alkoholika, samomor. Ni nas tepel, nikoli. Prijazen, priden, nežen, pošten, rad nas je imel, jaz njega bolj kot kogarkoli. Ko pa sem opazila, da je pijan, ga niti pogledati nisem mogla, kaj da bi se z njemu pogovarjala. Sovražila sem ga. Zelo mlada sem šla od doma in si “nakopala” starejšega fanta, verjetno sem bežala od doma, od težav. Zadnje leto je ata samo še pil in počival. Bil je drug človek. Postaran, tresel se je, zmedeno govoril…Ko sva se pogovarjala nazadnje mi je, med jokom, rekel, da ne more prenehati s pitjem.
Sedaj imam drugega partnerja, skupaj živiva. Mojega očeta ni poznal. Veliko sem mu povedala o njem, pošteno. Za moje pojme je moj partner alkoholik. Pije oziroma napije se enkrat na mesec (včasih ima malo več pavze). Pijan vozi, zapravi veliko denarja, vsakokrat je nekaj narobe (se prepira, razbije avto, ne gre v službo ali pa to stori ravno ko so prazniki, ko imamo druge načrte…). Ne morem ga gledati, vohati … sovražim ga. Vmesno obdobje je zelo v redu. Ne morem mu dopovedati, kako uničuje sebe in naju z otrokom. Tega ne zdržim več. Sovražim, sovražim ta prekleti alkohol. Pa kaj vidijo v tem zvarku hudičevem!!! Jaz ga bi prepovedala takoj. Bolj kot sem prosila atija in mu razlagala, kako je to nezdravo…, vedno bolj mi je dajal prav, pa vendar še naprej pil. Bolj kot isto počnem pri partnerju, bolj se vse ponavlja. Ali sem jaz magnet za pijance? Pa zakaj ju imam potem tako zelo rada, ko pa ju tako sovražim zaradi alkohola? Na bruhanje mi gredo pijani ljudje!!
Katja
Zgodba: Partnerjev alkoholizem
Moja družina razpada, partner se je odločil, da z menoj ni za živet, imava pa dva otroka, stara 6 in 3 leta. Do mene baje ne čuti nič več in o kakršnemkoli izboljšanju odnosa se ni pripravljen pogovarjati. Je odličen oče, nasploh človek, ki je veliko fizično delal, da smo ustvarili dom, in je vselej pripravljen pomagati. Zame bi bilo življenje z njim raj na zemlji, če ne bi bilo alkohola.
Ko kaj spije, je povsem drugačen človek. Trikrat ali štirikrat v sedmih letih me je grozno prizadel in vedno je bilo pod vplivom alkohola. Sicer bolj kot ne molčeč (pogovarjati se o odnosih in čustvih med nama praktično ni bilo mogoče), postane pod vplivom alkohola, dovolj sta recimo dve pivi, zelo, celo preveč zgovoren. Takrat mi gre njegovo govoričenje na živce. Običajno ima občutek, da mora celotno družbo zabavati, zdi se mi, da samo tako najde stik z družbo, se sprosti. Če je prišlo v takšnem stanju do konflikta med nama, je znal biti verbalno nasilen. Tudi ko sem želela nehati s pogovorom, ker sem spoznala, “koliko je ura”, pa ni znal nehati. Enkrat me je celo snemal s kamero, ko sem jokala in ga prosila, naj me pusti na miru, mi kričal na uho… grozljivo je bilo. Potem je kamero razbil in odšel. Takrat sem skoraj odšla, mlajši sin je bil še dojenček. Pa nisem storila nič. Tudi prej, ko sem bila še noseča z drugim sinom, mu je alkohol dal dvakrat pogum, da se je znašal nad mano, vedno na meji fizičnega nasilja. Bala sem se grozno, da mi bo kaj naredil.
Alkohol ga spremeni v drugega človeka, rekla bi, da postane zver brez občutkov do sočloveka. In nikoli se ni za svoja dejanja opravičil. Jaz sem se zaradi družine trudila in vedno znova gradila zaupanje vanj. Ko je prismrdel po alkoholu, sem pa bila zdaj že “strenirana”, da ga niti nič ne vprašam, ga popolnoma ignoriram. Ne pije vsak dan, ampak zabave s prijatelji in znanci so z alkoholom zaznamovane. Vsi njegovi najtesnejši prijatelji zelo radi posedajo v gostilni, nihče nima družine z otroki, se mi zdi, da za šankom utapljajo svoje frustracije in imajo praktično vsi pri svojih 34 letih velike težave z zdravjem. Mene imajo za malo “čudno”, ker spijem morda občasno le kozarec rdečega vina ob hrani, pa se znam zabavati in smejati tudi ob navadni vodi. Danes mi je žal, da mu takrat, ko je prišlo do prvega incidenta, nisem dala ultimata, alkohol ali jaz.
Marija
Zgodba: Ko alkohol uničuje zvezo
Pred 11 leti sem spoznala mojega sedanjega moža. Takrat je spil eno pivo po službi in eno zvečer. Ker izhajam iz družine, kjer je oče pil in smo bili deležni marsikatero ponižanje, sem si rekla, da nikoli v življenju ne bom imela moža, ki bi pil. In sem možu težila tudi za ta dva piva vsak dan. Težila, težila, težila. Prosila, rotila … naj jih ukine. Predstavila moje argumente, moj strah za naprej in za nazaj, zakaj njegova dva piva ne odobravam, No, dva piva sta ostajala. Kadar so bile zabave, kadar so se rojevali sosedovi otroci ali se je najboljši prijatelj poročil, takrat je bila pač pijanka. Ampak ta je minila in spet smo bili na dveh pivih na dan. In ker sem vztrajala, je obljubil, 300 x ali celo več.
Zabave so se počasi umaknile, ljudje niso več imeli ne časa, ne priložnosti vabit. Pa je začel moj mož hodit ven na pivo. In to vedno pogosteje. Vedno se je našel nek kolega, prijatelj, vedno se je našel razlog, da je šel na pivo. Ko je šel do frizerja, je mimogrede šel na pivo, ko je šel k vulkanizerju ali pa po kruh.In naenkrat sem ugotovila, da….če ni šel na pivo, je pil doma. In to ne enega ali dva, 4, 5, 6….poleti še več. Ker ne nabavljam pijače, nisem imela nadzora, na morju, ko smo bili sami, pa sem prvič ugotavljala, kako plato 18 piksen kar naenkrat kopni v treh dneh. Pa sem mu prvič rekla, pa sem grozila, pa na lep način pa na grd način. Nič ne pomaga. Vsak teden vsaj 4 krat spije vsaj 6 piv na dan in je koma!!!! Včasih se sprašujem ali je to upiranje in kazanje premoči, ker ve, da me tako zelo moti,češ ne boš ti meni govorila, kaj jaz smem.
Poleg tega je postal popolnoma nezanesljiv, nikoli ne vem, kdaj se lahko zanesem na njega glede varstva, ko mi obljubi, da bo zaradi nujnih opravkov pazil na otroke. Se je že zgodilo, ko sem prišla domov, da se je 18 mesečni otrok sam igral na tleh v sobi, on pa je spal s pivom v roki na kavču.
Dojela sem, da mu ne morem do živega. Govorim mu, da z alkoholom uničuje najino zvezo. Pa pravi, da »bluzim«. Otroci ga imajo radi, ampak oni še ne dojemajo, kam pes taco moli. Jaz ga pokličem iz službe, ko se vozim domov in že po telefonu slišim, koliko piva ima pod kapo. Boli, ko se ohlajam, ko zakon propada, ko je že vse uničeno, ko mu pravim, da naj neha, ker me je groza, ko ga vidim….
Anonimna