Odraščanje ob staršu, odvisnem od alkohola, je lahko ena najmočnejših travm

Otrok starša alkoholika

Odraščanje ob staršu, odvisnem od alkohola lahko predstavlja eno izmed travmatičnih izkušenj, ki otroka lahko zaznamuje za celotno življenje.

Otroci, ki odraščajo ob starših, odvisnih od alkohola, pogosto ne poznajo pomena pravega otroštva. Namesto občutka ljubljenosti, pripadnosti in varnosti, so nemalokrat deležni številnih negativnih občutkov, kot sta jeza in nemoč.

Nekonsistentnost, kaos, konflikti v odnosih, omejena komunikacija, spremembe v družinskih vlogah, so zgolj nekatere značilnosti takšnega družinskega okolja. Težave s katerimi se soočajo segajo vse od otroštva v odraslost in se kažejo kot nizka samopodoba, čustvene in vedenjske težave, težave v odnosih, depresija in tesnoba, različne odvisnosti in druge psihopatologije. V primerjavi s svojimi vrstniki, imajo v večji meri izražena avtoagresivna vedenja in parasuicidalne geste.
K povečanemu tveganju za negativne izide pa močno prispeva prisotnost drugih travm, kot so zlorabe, zanemarjanje, kriminal v družini, ločitev staršev ipd., ki so ob prisotnosti odvisnosti od alkohola v družini, pogostejše, vse od dva- do trinajstkrat.

Odrasli otroci staršev, odvisnih od alkohola in samomorilno vedenje tekom življenja

Razumevanje otrok, ki odraščajo ob starših, odvisnih od alkohola, predstavlja zelo kompleksno, a kljub temu aktualno tematiko. Interes za razumevanje tega področja sem pridobila že v srednješolskih letih, ob prebiranju knjige Andreja Perka, Otroci alkoholikov in tiranov. Ob zaključku magistrskega študija psihologije sem se tako odločila, raziskati duševno zdravje otrok, staršev odvisnih od alkohola.

S poglobljenim raziskovanjem tega področja, sem želela pridobiti razumevanje kako je s samomorilnim vedenjem odraslih otrok odvisnih staršev. Glede na okoliščine v katerih odraščajo in negativne izkušnje, ki jih doživijo ob staršu, ki je prežet z alkoholom, me je zanimalo ali predstavljajo ranljivo skupino s povečanim tveganjem za samomor. To področje so naslovile že nekatere pretekle raziskave, a v Sloveniji je takšnih raziskav zelo malo, predvsem če pogledamo razsežnost problematike prekomerne rabe alkohola in z njim povezane odvisnosti.

Namen raziskave

Vzorec raziskave je zajemal 216 udeležencev (v starosti 18 do 70 let), ki smo jih razdelili v dve skupini – skupino posameznikov, ki so odraščali ob staršu odvisnem od alkohola in skupino posameznikov, ki niso odraščali ob staršu odvisnem od alkohola (primerjalna skupina).

Izpolnjevanje vprašalnikov je potekalo v spletnem okolju. Zagotovljeni sta bili anonimnost in zaupnosti. Zbiranje podatkov je potekalo od 13. 7. do 11. 8. 2020. Povezavo do sklopa vprašalnikov smo delili na spletnih forumih in socialnih omrežjih. K izpolnjevanju smo povabili tudi skupine namenjene posameznikom, ki se soočajo z odvisnostjo od alkohola in njihovim svojcem ter prijateljem.

Eden izmed namenov raziskave je bil preveriti ali se odrasli otroci staršev, odvisnih od alkohola razlikujejo od posameznikov, ki niso odraščali ob starših, odvisnih od alkohola (primerjalna skupina) v izraženosti samomorilnega vedenja.

Kaj so ugotovili z raziskavo

Ugotovili smo, da odrasli otroci odvisnih staršev skoraj šestkrat pogosteje poročajo o poskusu samomora tekom življenja, kot posamezniki iz primerjalne skupine.

Izmed 106 odraslih otrok odvisnih staršev je o preteklem poskusu samomora poročalo 24 udeležence, medtem ko je izmed 110 oseb iz primerjalne skupine o preteklem poskusu samomora poročalo pet udeležencev. Odrasli otroci staršev, odvisnih od alkohola, ki so poročali o poskusu samomora, so le-tega poskušali pred več kot šestimi meseci.

Nadalje smo ugotovili, da v trenutni samomorilni ideaciji med skupinama ne prihaja do razlik. Kar sicer ni presenetljivo, namreč samomorilno vedenje je veliko pogostejše v obdobju mladostništva, kot v obdobju odraslosti.

V raziskavo smo vključili tudi koncepte interpersonalne teorije samomorilnega vedenja, ki predpostavlja, da posameznik umre za samomorom, ko začuti željo po smrti in ko pridobi zmožnost za samomor. Želja po smrti se razvije, ko posameznik dlje časa doživlja občutek, da je drugim v breme in občutek medsebojne odtujenosti. Gre za dimenziji doživljanja sebe v odnosu do drugih. Zmožnost za samomor medtem predstavlja pridobljeno lastnost, ki se okrepi s povečano izpostavljenostjo bolečim in težkim izkušnjam.

Glede na to, da so otroci odvisnih staršev tekom odraščanja pogosto izpostavljeni več tovrstnim izkušnjam in v manjši meri deležni občutka ljubljenosti, sprejetosti ter v večji meri občutka manjvrednosti, smo pričakovali, da bodo imeli v večji meri izražene omenjene koncepte, kot posamezniki iz primerjalne skupine, vendar razlike niso bile značilne.

V nadaljevanju nas je zanimalo ali se skupini med seboj razlikujeta tudi v pogostosti doživljanja nekaterih travm iz otroštva. Odrasli otroci odvisnih staršev so značilno pogosteje poročali o doživljanju fizične in čustvene zlorabe ter o doživljanju fizičnega in čustvenega zanemarjanja v otroštvu. Nadalje smo ugotovili, da imajo posamezniki, ki v otroštvu pogosteje doživljajo čustveno zanemarjanje, v odraslosti večji občutek, da so drugim v breme, ki predstavlja napovednika samomorilne ideacije. Ugotovitve raziskave tako nakazujejo, da otroci staršev, odvisnih od alkohola potencialno lahko predstavljajo ranljivo skupino posameznikov s povečanim tveganjem za samomorilno vedenje tekom življenja, morda predvsem v obdobju mladostništva. Pogostejše doživljanje travme v otroštvu se je izkazalo kot pomemben napovednik poskusa samomora v preteklosti, medtem ko je k trenutnim mislim o smrti najbolj prispeval občutek biti v breme.

Preverili smo še ali odrasli otroci odvisnih staršev pogosteje poročajo o diagnozi duševne bolezni kot primerjalna skupina in ugotovili, da razlike med skupinama niso značilne, kljub temu so odrasli otroci odvisnih staršev značilno pogosteje poročali o iskanju strokovne pomoči, zaradi težav v duševnem zdravju. Kar nam lahko pove, da odsotnost diagnoze duševne bolezni nujno ne pomeni, da se te osebe ne soočajo s težavami. Seveda, na drugi strani ne gre zanemariti dejstva, da ni nujno, da so vsi otroci odvisnih staršev zaznamovani s psihopatologijo. Ti posamezniki se med seboj razlikujejo. Mogoče so kljub travmatičnim izkušnjam bolje organizirani in sposobni prenesti težke stvari.

Oseba lahko travmo uspešno predela in sprejme, kot neprijeten dogodek, na katerega se nauči gledati kot na dogodek, ki jo krepi in ne zgolj bremeni. Že prisotnost vsaj ene osebe, na katero se lahko zanese in se ji zaupa, lahko spremeni stvari. Predvsem ob večjem številu pozitivnih izkušenj, se lahko učinki negativnih izkušenj bistveno znižajo. Pozitivne izkušnje prispevajo h krepitvi psihološke prožnosti, ki ima pomembno vlogo pri odzivu posameznika na stresne in potencialno travmatične izkušnje. Zgodnje prepoznavanje otrok odvisnih staršev, zgodnja psihosocialna obravnava, učenje ustreznih veščin soočanja ter krepitev socialne mreže predstavlja zgolj nekaj dejavnikov, ki lahko pripomorejo k zmanjšanju tveganja za stiske, ki jih povzroča odraščanje v družini, ki je prežeta s prekomerno rabo alkohola enega ali obeh staršev.

Za objavo pripravila: Martina Šrajner, mag. psihologije
Povezava do magistrskega dela: https://dk.um.si

Povzetek ključnih ugotovitev magistrskega dela:

  • odrasli otroci odvisnih staršev skoraj šestkrat pogosteje poročajo o poskusu samomora tekom življenja, kot posamezniki, ki niso odraščali ob odvisnem staršu (v nadaljevanju primerjalna skupina); tisti odrasli otroci odvisnih staršev, ki so poročali o poskusu samomora, so le-tega poskušali pred več kot šestimi meseci;
  • v trenutni samomorilni ideaciji med skupino odraslih otrok odvisnih staršev in primerjalno skupino ni prišlo do statistično značilnih razlik, kljub temu so prvi imeli v večji meri izražene misli o smrti, občutek biti v breme, občutek odtujenosti in pridobljeno zmožnost za samomor;
  • odrasli otroci odvisnih staršev, so v primerjali s primerjalno skupino, pogosteje poročali o več travmatičnih izkušnjah iz otroštva – o čustvenem in fizičnem zanemarjanju ter čustveni in fizični zlorabi;
  • odrasli otroci odvisnih staršev so prav tako v večji meri poročali o iskanju strokovne pomoči, zaradi težav v duševnem zdravju;
  • izkušnja čustvenega zanemarjanja v otroštvu se statistično značilno, in pozitivno, povezuje z občutkom biti v breme v odraslosti, pri odraslih otrocih odvisnih staršev od alkohola;
  • analize s katerimi smo preverjali napovednike različnih oblik samomorilnega vedenja pri odraslih otrocih odvisnih staršev, so pokazale, da se je občutek biti v breme izkazal kot statistično značilen napovednik misli o smrti, medtem ko se je pogostejše doživljanje travme v otroštvu izkazalo kot statistično značilen napovednik poskusa samomora.