Zgodba: Potrebujem pomoč
Vse bolj ugotavljam, da si sam, brez kakšnega dodatnega nasveta, trenutno ne morem pomagati. Menim, da bi potreboval samo malo vaše spodbude ali samo kakšno vašo idejo. Rad bi namreč zmanjšal količino popitega alkohola, a mi ne uspe. Šele sedaj, ko se poglobljeno analiziram, ugotavljam, da mi dejansko ne uspe zmanjšati količine zaužitega alkohola. V zadnjih mesecih sem prebral kar nekaj člankov na to temo. Še vedno sem mnenja, da nisem alkoholik, saj v povprečju 30 % dni sploh ne pijem alkohola, velikokrat po pet dni zaporedoma nič. Moja tedenska količin popitega alkohola pa vseeno prekorači „mejno“ vrednost (mislim, da je to 14 meric/ teden) v povprečju kar za 3 krat. V glavnem vse na račun vikendov. Sama definicija ali sem ali nisem alkoholik niti ni bistvena. Bistveno je, da si resnično želim manj piti, a mi ne uspe. Kakršnekoli skupinske terapije ne pridejo v poštev. Sem preveč javna osebnost. Nikoli se ga ne napijem iz žalosti ali kakšnega razočaranja in nikoli čez dan. In nikoli ne pijem vsaj naslednja dva dni po pivski žurki. Vedno pijem iz veselja ob dobri družbi prijateljev, sorodnikov in žene.
Otroci so se že osamosvojili in z ženo imava vse vikende za sprostitev. Po napornih in stresnih delovnih tednih vsak vikend hodimo ven na pijačo“, plesat, na najrazličnejše prireditve (tudi rekreativne), skupaj imamo prikolice na morju, skupaj hodimo smučat… Vse je seveda povezano z alkoholom s ciljem sprostitve po napornih delovnih tednih. Jaz pijem izključno samo belo vino, žena pa novejše pijače Banditos, Ice…. Na teh družabnih srečanjih pijemo vsi, eden več, drugi manj. Seveda vedno najprej določimo šoferja, ki ne pije. V vsem tem početju ne vidim nič napačnega. Dolgoročno me seveda le skrbi za svoje zdravje. In moti me tudi, da sem ob „mačkastih“ dnevih dokaj brezvoljen in jezen na predhoden dan. In zakaj bi moral preživljati te dneve, če to ni potrebno. Z ženo se o tej problematiki ne pogovarjava, ker ona v mojem pitju ne vidi problema, jaz pa v njenem ne. Jaz vidim problem le v svojem početju.
Matija
Zgodba: Otroci alkoholikov
Ko berem vaše zgodbe vidim tudi sam sebe v njih in vem kako je živeti v družini alkoholikov, mi smo otroci ALKOHOLIKOV. Ne pozabimo tega! Rad bi vam predstavil svojo zgodbo ter vas prosil za pomoč iz tega. Od kar sem se rodil me spremlja alkohol v družini, oče je pil do mojega 16. leta, seveda ne morem pozabiti težkega ter duševnega bremena, ki sem ga nosil kot otrok saj nekako čutim, da me zaznamuje celo življenje. Bil sem zaprt v sebe težko sem se vključil v drugo družbo in notranje nesrečen. Oče je redno zahajal v gostilne, ko je prihajal domov so bili vedno prepiri ob enem pa pretepi nad mamo. Kadar je oče stopil, čez vhodna vrata sem vedel koliko je URA!!! Če se je kdaj zgodilo,da je bilo doma vse ok sem bil zelo vesel saj sem vedel, da sem prihranil nekaj stresa. Teh črnih dni mojega otroštva je zelo težko pozabiti kaj vse sem moral prestajati, včasih se mi zdi, da sem prehitro odrastel…Ker smo živeli v bloku so sosedi vedeli kaj se dogaja za našimi zidovi. Zdaj se sprašujem zakaj me ni nihče zaščitil! Vesel sem sam na sebe, da nisem kot moj oče ter kot moja mama, ki je vnemo prenašala udarce od očeta.
Oče me v otroštvu ni veliko pretepal, je pa me matretiral ter psihično napadal, včasih ko me je zbudil sredi noči nisem vedel zakaj sploh gre, zjutraj pa sem imel šolo ter bil celi raztresen…Toliko hudega kot mi je storil oče mi ne bo do konca življenja nobeden več, spomini ter duševna ranjenost pa ostane o tebi. Sedaj bom že dopolnil 28.let, če bi lahko bi kar odrezal svoje otroštvo, odrezal bi dom.Včasih se sprašujem zakaj se to dogaja ravno meni…Ko sem dopolnil 16. let se je oče odločil, da ne bo več pil ni šel na zdravljenje, vendar se mu je zdravstveno stanje poslabšalo, ni vedel kako naj mami povrne kar je storil njej, izbral je najslabšo varijanto!!! Postopoma ji je kupoval steklenice piva, včasih dve, tri, tako da je mama več ali manj pijana sploh za vikend, ko ni v službi. Mene je sram, mame pa ni! Mamino stanje se slabša iz dneva v dan saj nima mere popite količine alkohola, včasih se tako napije, da zaspi na školjki!! Kaj si vi mislite o tem?
Mama je le ena, če bi nehala pit bi bil zagotovo tisti trenutek nasrečnejši človek na svetu. Rekel sem ji naj ne pije, pa ne moreš ničesar dopovedati. Mama ima šele 46.let, če bo tako nadaljevala ne bo dočakala Abrahama. Rekel sem ji, da ima samo dve možnosti: ali izbere zdravljenje odvisnosti od alkohola ali pa gre k večnemu počitku. Krivim sebe ker se počutim nemočnega, vsak otrok se boji za svojo mamo, pa ne glede kakšna je. Če ve kdo kako ji razložit, da gre na zdravljenje, včasih mi reče:da pije zaradi mene! Vse kar je narobe sem jaz kriv, sem narveč jaz kriv, da sem na svet prišel. Stiska družin, ki je prisoten alkohol je nepopisna vemo samo mi, ki smo otroci ALKOHOLIKOV. Hvala, ker ste si vzeli čas za mojo zgodbo ter nasvet vsem: NE PIJTE, ALKOHOL UBIJA!
Dušan
Zgodba: Strah
Zadnje dni prebiram mnogo o alkoholnem deliriju in me je na smrt strah. A rad bi nehal piti? Pijem samo še zato ker preprosto ne upam nehati. Zaradi možnega delirija in posledic. Na AA ali kakšno drugo obliko pomoči se zaradi prepoznavnosti ne morem obrniti. Kaj mi preostane? Obstaja kaka preventiva pred delirijem. Glede na to koliko popijem dnevno: okoli 2 litra vina me skrbi, da se deliriju ni mogoče izogniti. Pripravljam se na odprt pogovor z ženo ki je sicer zelo tolerantna, ker moje pitje za njo in otroka ni težavno. Oba imam neskončno rad in ju ne bi nikoli prizadel zanju pa tudi skrbim po najboljših močeh. Vendar pa vem da žena pozna moje težave, le priznava si jih ne in me skrbi kako bo sprejela odkrito priznanje da sem pijanec. Še bolj pa me skrbi možni delirij. Danes sem zdržal do večera in se ga preventivno nalil ker se bojim kaj bi pomenil večer brez alkohola-delirij. Obstaja torej preventiva pred delirijem? Če obstaja prisežem samemu sebi da še ta trenutek neham piti. Hvala!
Anonimni alkoholik
Zgodba: Smrt očeta alkoholika
Tudi meni je pred tremi meseci umrl oče alkoholik in moram reči, da sem bil tega prav vesel. Edina škoda pri tem je, da ni že prej. Nikoli mu ne bom mogel odpustiti stvari, ki mi jih je storil in do njega ne čutim prav nobenega usmiljenja. Vsako opravičevanje alkoholika in poudarjanje njegovih nekaj redkih pozitivnih lastnosti se mi zdi noro.
Miha