Peter Senekovič: Bi živel ali se pustil pokositi pijači?

Peter Senekovič je oče dveh odraslih otrok, poročen 47 let, upokojen in z ženo živi v Mariboru. Zase pravi, da je kar v zrelih letih. Star je 68 let. Za njem je dolga in hribovita življenjska pot. Je zdravljen alkoholik in abstinent že 24 let. Njegova zgodba se je dotaknila naših src. Zato smo jo zapisali in naj vam da moč in navdih na poti vaše rasti in iskanja moči.

Zaradi katerih trenutkov je življenje lahko lepo?

Živim lepo, polno in veselo življenje. Rad počnem veliko stvari. Najljubše mi je poleti, ko z vnukoma med počitnicami uživamo na ribolovu in v majhnih, prijetnih stvareh.

Največ mi pomeni prekrasen odnos z drago ženo Vlasto, ki mi je vedno stala ob strani. Tudi takrat, ko nama ni bilo lahko. Med mojo rehabilitacijo sva se celo ponovno zbližala in povezala.

Po drugi strani si kar ne upam preveč z navdušenjem zreti naprej. Trenutno s ponižnostjo in hvaležnostjo živim lepo in umirjeno življenje.

Vem tudi, da se bom trudil do konca dni ostati trezen in tudi brez cigaret. Upam na veliko preživetih lepih poletij z vnukoma in ženo.

Kje se je zalomilo pri alkoholu in se je začela kalvarija?

Imel sem veliko vzponov in padcev. Ogromno sem delal in gradil. Ob tem pa ’lepo’ pil.

Nikoli več si ne bi želel biti mlad in brez izkušenj, kot sem bil. Ne bi rad šel še enkrat preživljal kalvarije svojega življenja, ki je trajalo od najstniških let vse do konča obiskovanja kluba zdravljenih alkoholikov.

Ko sem imel 17 ali 18 let, se mi je zdelo, da vse delam prav. Užival sem v gimnastiki, nogometu in vsem, kar mladi tudi danes počno. Sploh nisem razmišljal, kaj je prav in kaj ne. Druženja je bilo na pretek. Poleti taborjenja, pa malo šole. Pozimi smučanje. Bilo je krasno, lepo in polno mladostniško življenje.

Danes vem, da vsak mlad poskusi cigareto in alkohol, morda tudi kaj drugega. Seveda ti je prvič slabo. Pri meni je bilo tako, da sem bruhal in si dejal, da to ni za mene. Ampak ob naslednji priložnosti sem spet poskusil. Mislim, da sem bil celo najmlajši v družbi.

Po osnovni šoli sem se izučil za poklic ključavničarja. Veliko sem delal na terenu z izkušenimi delavci in seveda tudi izkušenimi pivci. Tudi moj oče je bil alkoholik. Danes, ko gledam nazaj, vem, da sem nehote imel dobre pogoje za alkoholizem.

Seveda se tega takrat nisem zavedal.

Zato se je moje pitje strmo dvigalo v nebo. Pozneje se je začela igra odvisnika, manipulatorja proti družini in vsem okoli mene. Čeprav smo pijančki najboljši delavci, pridni, močni in zabavni.

Vse življenje je bilo podrejeno alkoholu

Vzrok za moj alkoholizem je predvsem v tem, ker sem se pod vplivom alkohola in tudi kasneje, dobro počutil, ko sem bil pijan. Stekel mi je jezik, počutil sem se sprejetega in tako počutje mi je ’pasalo’.

O groznem breznu gnusa do samega sebe me danes kar spreleti srh.

Na žalost so prvi učinki alkohola na mladostnika zelo pozitivni. Sploh za takšne, kot se bil sam, z večnim kompleksom manjvrednosti. Katastrofa se začne, ko moraš za isto počutje sprejetosti in veselja popiti vse več alkohola.

Začneš s pivom, čez mesec sta že dva in to nevede napreduje v oblake. Sam sem se hvalil, da spijem dva tri, štiri in še več. Številke res gredo v nebo.

Prišel sem tako daleč, da mi je bilo za vse popolnoma vseeno. Prišel sem v situacijo, ko se mi je ’fučkalo’, kaj bo z mano. Na drugi strani me je družina ’gnjavila’, da neham piti.

»Ja, kako pa se naj trezen počutim dobro?«, je bilo vprašanje, na katerega nihče ni imel odgovora.

Ne gre. Sledili so prepiri z ženo in otroci, tudi v službi. Znašel sem se v položaju, ko je bil cel svet proti meni. Spraševal sem se, kako naj preživim med jastrebi, ki bi mi radi odvzeli alkohol.

Zdaj, ko pišem ta sestavek, jočem. Sem žalosten in se še enkrat opravičujem svoji družini. Čeprav danes vem, da takrat nisem zmogel drugače, preprosto ni šlo. Želel sem si, da neham piti.

Nehal bom piti – odločitev, ki se ponavlja

Tako, od jutri naprej pa konec! Pogosto izrečena obljuba. Aja??? Po dveh dneh brez pijače sem bil že v gostilni. Naslednji poizkus in spet isto.

Pitje se je ponavljalo dan za dnem, leto za letom. Propadal sem.

Gnusil sem se sam sebi, pa vendar ni šlo. Razmišljal sem, da grem. Grem, samo, da sem sam s sabo in pijačo.

V zadnji fazi alkoholizma se mi je začelo dogajati, da se sploh nisem spomnil, kje sem bil, kako sem prišel domov, kje je avto. O moj bog, avto. Samo to še mi manjka, da koga pijan ubijem. O moj bog, pomagaj mi.

Bil sem na dnu, sam in izmozgan, bi rekel. Ne izmozgan, zapit. Še pes se mi je umaknil v gornje nadstropje, ko sem prišel domov.

Na družino se sploh nisem več oziral. Bilo mi je vseeno za sebe, kako naj mislim še na druge?

Vedel sem, ja, to pa sem vedel, da bom umrl.

In tako sem prišel domov. Tam cela družina, še mama in brat. Vsi buljijo v mene in prosijo naj preneham s pijačo. Ja, kako ljubi ljudje, če pa to ne greeeee?!

Še enkrat žena, vsa solzna, prosi naj preneham. O ljubi bog, kako naprej? Tehtal sem ali naj grem. … Potem bom kmalu res ostal sam in to čisto sam. … Ali naj le poskusim?

Ja, želel sem si še živeti. Še bi živel. O ljubi bog, pomagaj mi, rad bi živel.

Ženi sem rekel, naj mi poda telefon. Poklical sem svaka, zdravljenega alkoholika in ga prosil za pomoč. Žena in družina, ter želja po življenju, so mi dali tisti kanček moči, da pokličem svaka.

Čez tri dni sem pristal na Pohorskem dvoru, kjer se alkoholiki postavljajo nazaj na noge in začenjajo z novim življenjem.

Če mi ne bi žena pomagala in sodelovala z mano, bi bilo zdravljenje dosti težje. Zdravljenje je obširno, zahtevno, težko, ampak edino pravo. Trajalo je šest mesecev v Pohorskem dvoru med prečudovitimi terapevti in prijatelji v skupinah. Vsem se danes, z globokim poklonom, zahvaljujem za njihovo pomoč.

Zato lahko danes gledam na svet trezno, ponosno, veselo, srečno in z željo, da bi še dolgo trajalo. Se splača! Povem vam, da se splača.

Življenje je krasno, sploh, če imaš srečo, kot jo imam jaz. Vedno so mi ob strani stali žena in družina. Hvala vam.

Kaj bi rekli tistim, ki se srečujejo s podobnimi stiskami zaradi alkohola?

Na ljudi, ki doživljajo podobno, kot smo mi z mojo družino, gledam z žalostjo in ponižnostjo v upanju, da si bodo znali pomagati.

Ja, vsak sam se mora odločiti, ali bo živel ali se pustil pokositi pijači. Seveda ob pomoči in spodbudi soljudi.

Pomembno je, da se pogovarjamo o alkoholu v družbi in doma.

Zapisala: Andreja Verovšek, sodelavka akcije 40 dni brez alkohola
December 2020